Ena sama je zrasla tako visoko. Se povzpela vse do krošenj dreves. Pognala močno in debelo steblo in šele potem poskrbela za cvet, ki se šele razvija in dobiva pravo lepoto.
Čebele so jo že zaznale. Čutijo njeno moč in hodijo le k njej. Kot da drugih ni, pa čeprav imajo vse ostale že lepše cvetove.
Vsa semena so bila iz iste vrečke, vse sončnice zalite hkrati. Ampak ona je edina, ki se ne opira na živo mejo in ne naslanja na ostale sončnice.
Si jo lahko vzamemo za navdih? Poskrbimo za močne temelje, prave vrednote in se svobodno razprostremo v svet? Vse ostalo se bo prilagodilo in prišlo do nas na ravno pravi način.
Alenka za Avilou – Zvok sprememb