Ste bolj potepuške sorte ali se raje držite v bližini doma? Jaz sem definitivno bolj potepuh, čeprav nadvse rada kak vikend tudi po cel dan preživim v pižami v objemu svojega doma. Pa vendar me radovedni duh znova in znova potegne kam v svet. Včasih sem se že spraševala, če morda ne bežim od problemov. Zdaj pa vedno bolj ugotavljam, da se le odstranjujem od rutine in da izven domačega okolja predvsem iščem navdih. V bližini morja predvsem za meditacije in poglabljanje v lastne globine. Velemesta pa so povsem drug navdih. Navdih mogočnosti, nosilci zapisov drugih časov in spominov ter objem drugih kultur.
Včasih se zdi, da je najboljše potovati spomladi, ko vse cveti in se dan daljša. Pa vendar na zadnjih jesenskih popotovanjih ugotavljam, da nosijo jesenski obiski velemest prav posebna sporočila. Ko hitro pade tema in se zatečeš v kakšno kavarno ter opazuješ mimoidoče s skodelico tople kave ali čokolade v rokah, lahko tako mimogrede prideš do neverjetnih občutkov in spoznanj. Po drugi strani pa se morda še bolj potrudiš izkoristiti dan in ure s sončno svetlobo. Se ne obremenjuješ z nekaj deževnimi kapljami ali vetrom, ki ti mrši lase. Se preprosto predaš toku radovednih turistov, ki raziskujejo prav tako kot ti. In čakaš na tisto uro, ko se na mostovih, na Eifflovem stolpu ali na London Eye prižgejo lučke. Si utrgaš trenutek intimnosti, saj je poljub na kakšnem z lučkami okrašenem mostu vedno poln skrivnosti. Ali pa v čarobnosti takšnega trenutka nasloviš Vesolju kakšno prav posebno željo.
Že samo sprehod po velemestu te lahko navda z občutkom neverjetne veličine. Hvaležnosti, da si tudi ti del nečesa večjega. Ko si odmaknjen od vsakdanjih izzivov in rutine, ko se prepustiš lahkotnosti potepanja, se ti lahko utrnejo povsem nove zamisli, lahke rešitve doslej nerešljivih problemov, ali pa ugotoviš, da si želiš nečesa povsem novega.
Mogočne zgradbe, kulturna dediščina, velike reke in mogočni mostovi čez njih, velikanski parki, množica ljudi, vsak s svojo zgodbo in hkrati del celote… res, lepo se je izgubiti v utripu velemesta… še posebej ob kratkih vikend izklopih, ko se zmanjša prisotnost poslovnega sveta in se okrepi vse ostalo… ko vsako velemesto nudi tako veliko prireditev, da se je včasih kar težko odločiti katero bi obiskal.
Pa Ljubljana? Ta mali biser, v katerem lahko že peš doživiš vse, kar imajo velemesta. Če se po njej odpraviš na potep kot turist, ugotoviš, da ima od sobote popoldne do nedelje prav poseben čar. Malo ljudi, nihče ne hiti, prijetno si je v jesenskem sončku privoščiti kavico ali kosilo in brez občutka za čas opazovati okolico. Vsepovsod diši po kostanju in po tistem posebnem jesenskem vonju. In ko se dnevi krajšajo, si lahko ogledaš kakšno od predstav. In se po predstavi podaš na potep ob Ljubljanici. Bakle žarijo, kostanj je v zraku in hkrati že diši po zimi. Vidiš, da se že pripravlja zimsko drsališče, ki bo letos nekaj prav posebnega. Samo dovoliti si moraš. Izstopiti iz vsakodnevne rutine. Pogledati v zrak in videl boš, da je že vse pripravljeno za prižiganje prazničnih luči. Samo še jelko je potrebno postaviti in tudi Ljubljana bo praznično zažarela. Morda na sejmu starin zagledaš nekaj s čimer boš nekoga neverjetno razveselil. Pravzaprav ne potrebuješ potovati daleč, samo dovoliti si moraš posebno popotovanje. Tudi če v tebi že tisočkrat videnem mestu. Vedno ga lahko začutiš na drugačen način… zato le brž v zimsko opremo in toplo oblečeni decembrskim dogodivščinam naproti…
Alenka za Avilou – Zvok sprememb