Labodi so zame že od nekdaj prav posebne živali. Vedno z veseljem občudujem vodo vseh vrst. Pa vendar jo je še posebej magično opazovati, kadar na njej zagledam labode. Kjerkoli. Na Bledu, ob reki ali celo na morju. Ko zagledam te bele živali, se zdi, kot da svet za trenutek obstane. In še posebej magično je takrat, ko mi je dano videti izkazovanje nežnosti dveh labodov.
Včeraj sta me še posebej pritegnila dva laboda. Na drveči reki sta si izbrala svojo skalo. Svoje zatočišče. Kot da ju prav nič ne briga za cel svet. Kot da je pomembno le to, da onadva gledata v isto smer. Stala sta tik drug ob drugem, pa hkrati nista dajala občutka, da bi bila prilepljena drug na drugega. Njuna vrata sta se v vsakem trenutku premikala v vetru in le sem ter tja sta se njuna kljuna približala in oblikovala veliko srce. In se zopet razdružila, kot da vesta, da je njun odnos varen. Kajti labodi si svoje partnerje izberejo za celo življenje. Najbrž je ravno zato njihov odnos tako zelo lahkoten in hkrati ljubeč.
Mar ni tudi z nami tako? S človekom, s katerim nas veže globoka vez, s katerim si delimo iste vrednote in imamo podobne cilje, je sobivanje tako zelo lahkotno. Premagovanje ovir veliko lažje. In predvsem veliko manj čutiš vrvenje ponorelega sveta, če si lahko ustvariš svojo oazo miru, v katero je dovoljen vstop le izbrancem.
Alenka za Avilou – Zvok sprememb