Nekateri pravijo Zemlji zeleni planet. Zame pa je že od nekdaj bolj modri planet. Zaradi vseh voda na njenem površju in še posebej zaradi prav posebne vode, ki ji pravimo morje. Nikoli se ga ne naveličam. Tako prostrano, vsak dan drugačno, mogočno in hkrati varno. Nudi toliko veselja in užitka, po drugi strani pa mu lahko v svojih slabših dneh predaš toliko tegob. Predlagam, da se tudi vi v teh dneh upadajoče lune v njem razbremenite vsega, kar morda še nosite na svojih ramenih. Če ne morete na morje, pa lahko to storite vsaj v mislih. Tudi tako se lahko energetsko močno razbremenite. Ko zaplavaš mrtvaka in si povsem brez teže, je vse mogoče.
Jaz sem srečna, ker v teh dneh samo sproščeno uživam v njem in ob njem. Včasih že skoraj preveč, saj mi kar pošteno vleče na otročje. Še posebej v kakšni prijetni družbi, ko veš, da je vse dovoljeno. Da si enostavno lahko tak kot si, ker te sprejemajo prav takega. In si tam na obali zaupaš marsikaj iz svojega življenja, za kar ponavadi ni ne časa ne priložnosti. Skupaj ušpičiš tudi kakšno neumnost in skleneš kakšno novo zavezništvo.
Kot kaže, letošnjega poletja ne bom pozabila najmanj zaradi dveh stvari.
Bil je dogodek, ki ga ne bo naslednjih 100 let – popoln lunin mrk. In kdor si je vzel čas, da ga opazuje par ur, tega sigurno nikoli ne bo pozabil. Jaz sem ležala na kamnitem pomolu in je bilo tako kar prav. Zato, da so se vsi intenzivni občutki sproti prizemljevali. V nasprotnem primeru bi me še odneslo kam v vesolje. Še nikoli namreč nisem tako intenzivno videla in začutila zvezd. In lune, ki se mi prvič ni več zdela krog, ampak sem začutila njeno mogočno kroglo. In za piko na i še Mars. Tako intenziven, da ga od začetka sploh nisem mogla gledati. Pa kar ni odnehal in se je prikazoval še naslednje dni. In me je kar pošteno pognal v usmerjeno aktivnost.
Dan zatem pa je prišla Klara. Začela mi je razlagati o inštrumentu, za katerega sem takoj vedela, da sem ga slišala kak mesec nazaj na Tromostovju in je v trenutku ustavil moj korak. Klara me je vzela s sabo k izdelovalcu Edu, ki nas je nadvse srčno spustil v svoj svet, poln skrivnosti izdelave. Od njega seveda nismo odšli praznih rok. To enostavno ne bi bilo mogoče. Hang je šel z nami in lepša nam vroče poletne večere na našem pomolu.
Na pomolu, kjer se zdi, da je večer enak večeru, pa hkrati niti dva nista enaka. Kot morje, ki je vsak dan drugačno, pa čeprav hodimo vanj po isti potki. Me že prav zanima, kam me odnese današnji večer. Po občutku bi rekla, da nekam v stilu pesmi Katie Melua: If you were a sailboat…