Veliko ljudi se že zaveda pomena tistega, čemur pravimo moj notranji otrok. Tiste male osebice, ki kot da živi nekako znotraj nas in nas vedno znova opozarja, da je tam, dokler v popolnosti ne sprejmemo vsega, kar se nam je dogajalo v našem otroštvu in se v različnih oblikah podoživljalo v odrasli dobi. Opozarja nas nase, dokler se ne navadimo potolažiti in pozdraviti samih sebe ter ugotoviti, kje so naše meje, preko katerih ne bomo spustili nikogar več.
Danes želim pojasniti, zakaj sem se odločila, da izvajam meditacije in terapije tako za odrasle, ki morajo pozdraviti svojega notranjega otroka, prav tako pa vodim tudi skupine za otroke. Marsikdo mi namreč pravi, da je dovolj že preventiva – da je dovolj, če zdravim starše in se bo tako izboljšalo tudi življenje njihovih otrok.
Iz lastne kože vem, da ni dovolj zdraviti le starše. Še posebej, če gre v družinah za malce bolj kompleksne situacije in odnose. Tudi otroci namreč potrebujejo čisto svoj način, da lahko predelajo družinske situacije, katerim so priča. Ali pa situacije s sovrstniki, katerim niso kos. V nasprotnem primeru se namreč zelo rado zgodi, da stvari iz otroštva in najstniških let z njimi komunicirajo več desetletij kasneje, ko so večino stvari že globoko potlačili in pozabili.
Pri meni se je, kljub moji veliki volji do življenja in ustvarjanja, v mojih zrelih letih vame naselilo spoznanje, da ne zmorem več. Pregorelost. Takšna, da je nisem mogla ignorirati. Poiskala sem načine umiritve in bila sčasoma pripeljana do meditacije.
Kar nekaj let je trajalo, da sem si življenje sestavila nazaj na način, kot si ga želim živeti. Ker sem si zelo močno zablokirala spomin na otroška leta, je bilo več let potrebno iskati otroške spomine, da sem si sploh lahko razložila, kaj se je z mano dogajalo v otroštvu in kako to vpliva na moje odraslo življenje. Brez tega enostavno ni šlo.
Vedno, ko se je že zdelo, da sem na valovih uspeha, se je od nekje prikradla tista mala prizadeta punčka in me opozarjala, da bo treba izbrskati še nekaj stvari in jih pozdraviti. Vedno znova so se namreč okoli mene pojavili ljudje, ki so mi, ne glede na vse moje dosežke, sprožali podobne občutke, kot različni ljudje iz mojega otroštva.
V procesu samozdravljenja, skozi katerega so me k sreči spremljali dobri učitelji, sem se velikokrat vprašala, zakaj ni bilo niti ene odrasle osebe, ki bi poskrbela, da tudi jaz kot otrok dobim pomoč. Zakaj so se vedno vsi ukvarjali le z mojima staršema. Ju vključevali v skupine za zdravljenje in jima nudili druge oblike pomoči, ki je bila res zelo potrebna.
Zato sem toliko bolj vesela, ko na meditacije pridejo mladi. Želim si, da bi še več staršev spoznalo pomen meditacij in tega, kako zelo lahko pomagajo tudi njihovim otrokom. Še vedno sem kar presenečena, ko vidim, kako zelo hitro so lahko mladi v meditativnem stanju in kako zelo so sposobni ozavestiti kaj se dogaja in kaj je pravo za njih.
K meni velikokrat pridejo mladi ljudje, ki precej dobro poznajo svoje poslanstvo in vedo, kaj si želijo delati v življenju. Hkrati pa jih tako zelo ovirajo družinski vzorci, da ne znajo ali si ne upajo zaživeti v sebi lastni energiji. Lepo je videti njihovo razbremenitev, ko pridejo do spoznanja, da so se preveč ukvarjali s problemi odraslih, da niso oni tisti, ki so dolžni reševati svoje družine, temveč lahko največ naredijo s tem, da poskrbijo za svojo samostojnost. Še lepše pa je videti iskrice v njihovih očeh, ko pridejo do spoznanja, kakšnega partnerja si v resnici želijo v svojem življenju.
Alenka za Avilou – Zvok sprememb