Pa začnimo! Naj se moje prednice predstavijo. Da začutimo njihovo življenje in kako so zaradi svojega pečata, ki so ga pustile na tem svetu, lahko naše vodnice pri različnih izzivih.
Prva je prišla na svet Marica. Bila je moja stara mama, mamičina mama, pa na nek način tudi moja mama. Bila je namreč tista, ki je najbolj skrbela zame v prvih treh letih mojega življenja, pa še mnogo let kasneje. Od vseh žensk v naši družini je bila najbolj materinska. Spremljala sem jo kot senca in se iz opazovanja učila, kaj bom potrebovala nekoč, ko bom mama in po potrebi tudi gospodinja. Kaj dosti sicer nisem marala sodelovati pri njenih opravilih, tako da se je večkrat spraševala ali bo kdaj kaj iz mene. Predvsem pa ji ni bilo jasno, zakaj tičim v knjigah, ko se moram vendar naučiti toliko praktičnih stvari, ki naj bi jih znala vsaka ženska.
Bilo pa mi je všeč, da sva bili dve potepuhinji. Peš, na kolesu, avtobusu. Kamorkoli sva prišli, vsi so jo poznali in že je za njih urejala kakšne stvari ali pa se vrtela po njihovi kuhinji. Niti njej, niti meni, ni bilo nikoli problem čez noč spokati. Še posebej, kadar je bilo treba oditi k dragim ljudem. No, za njo se je dostikrat izkazalo, da je spokala bolj zato, ker je ugotovila, da s telefoni ne bo prišla do konca in že je kot mediatorka pristala pri sestrah ali kje drugje, kjer so jo potrebovali. Mojo mamico je s tem, ko se je dostikrat prikazala čez noč, seveda spravljala od živce. Jaz pa sem je bila vedno vesela, še posebej ker je s sabo vedno prinesla cel kup dobrot. Po pravici povedano, pa sem še rajši jaz vsakih 14 dni in vsake počitnice že kot majhna punčka kar sama potovala k njej. Ker je bil pri njej moj edini pravi občutek domačnosti, varnosti in preskrbljenosti.
Najina poslavljanja pa so bila vedno polna solz, ne glede na to, katero je avtobus odpeljal stran. In na žalost to niso bile najine edine solze. Kar dvakrat sva žalovali za najljubšima osebama, vsaka na svoj način in brez, da bi si bili v takšnih trenutkih lahko v oporo. Najprej sva izgubili njenega moža, mojega atija, in 30 let kasneje še njeno hči, mojo mamico. Nobeden ni na tem svetu zdržal več kot 50 let. Huda so bila ta žalovanja, ampak najbrž sem se prav od nje učila, da se je treba v življenju vedno znova pobrati. In ne glede na vse, ceniti življenje, ki ti je dano. Se zamotiti in motivirati, da greš naprej.
Tudi vera je bila tista, katere se je oklenila v težkih trenutkih. Nikoli ni bila verna na nek zelo institucionalen način, pa vendar je vedno znala najti duhovno povezavo. Veliko različnih romanj je ostalo med nama, saj se ni smelo vedeti, da otrok komunista hodi po cerkvah. Jaz pa sem znala ceniti mir in prav posebno energijo na krajih, ki sva jih obiskovali. Tudi za šolo sem jo vedno prosila, da moli zame in da mi da s sabo kak poseben predmet, kadar pri kontrolkah nisem imela pojma. In seveda je uspelo. Kot je tudi uspelo, kadar sva šli z zadnjimi dinarji kupovati srečke in zadeli dobitek vsaj za kavico in smetano v sosednji kavarni. 🙂 Skratka, vedno je bila iznajdljiva in junaška. Kot partizanski kurirček ali nekdo, ki mora poleg penzije še kaj zaslužiti.
Na srečanjih skupine Ženske 40-50 let bo zato pod okriljem Marice naše vodilo:
- novi začetki / nove priložnosti
- originalnost
- volja za doseganje ciljev
- vodenje
- skrb za družino
Namen prvega srečanja je tvoje ozaveščanje potrebe po spremembi in utiranje novih poti. Hkrati pa bo to zate začetek prav posebnega duhovnega popotovanja k sebi. Postavljena bodo izhodišča, da boš lahko iz kroga dolžnosti prestopila v krog želja in veselja do življenja.
Če te zanima celoten program skupine Ženske 40 – 50 let => KLIKNI TUKAJ
A