Naša najmanjša ženska. Pametna pa za tri 🙂
Ivanka je bila očijeva mama. Mama nezakonskega sina in to je oba zaznamovalo. Bolj kot druge mame se je morala bojevati, ne samo za preživetje in goli obstoj, temveč še bolj za priznanje v družbi. Marsikatero ponižanje je morala prenesti in tudi lakota ji ni bila tuja. V mladosti si je tako nakopala kar precej bolezni in razvila pretirano senzitivnost. Hkrati pa ji je to pomagalo razviti različne obrambne mehanizme.
V družbi je veljala za pametno in tudi za tisto, ki ne popušča. So se je kar malo bali, še posebej vsi njeni nečaki, sami edinci, ki so svoje mame vrteli okoli prsta. Vedno je bila tista, ki je na koncu naredila red in po pameti vse do konca poskrbela tudi za vse sestre in brate, kot ji je že zelo mladi naročil oče. Bila je njegova ljubljenka in na njo je prenesel tudi vse znanje krojaške obrti. Mama pa ji nikoli ni izkazala nežnosti in je tudi ni dovolj podučila o ženskih stvareh, zato je bila lahek plen starejšega moškega.
V letih, ko sta se s sinom prebijala skozi življenje, je razvila precej obrambnih mehanizmov. Zato je bila na zunaj precej nedostopna. Vedno urejena in pripravljena na pogovor, pa hkrati na nek način preveč zadržana. Nisi mogel kaj dosti početi z njo, saj je bila zelo občutljiva. Vse je pretirano zaznavala – minimalne menjave razpoloženja, prepih, umazanijo, vonjave,… Saj ne, da je ljudje ne bi marali, ampak marsikdo si raje izbere bolj aktivno in veselo družbo.
Znotraj svojih štirih zidov je zato razvila svet, kakršen ji je ustrezal. Vse zelo čisto, za marsikoga kar malo temačno in preveč mirno razpoloženje, ki ga je dvigal le njen dolgoletni spremljevalec, papagaj Koki. Z njim pa se je marsikaj dogajalo. Načitan je bil skoraj tako kot ona. Znal je neskončno veliko besed in vedno je napovedal, kdo bo prišel k njej na obisk. Se sprašujem, kaj vse ji je še povedal. Še posebej takrat, ko je na mizo poleg njegove kletke razprostrla ciganske karte…
Za življenje res ni potrebovala veliko. Bila je kar pretirano skromna. Pomemben pa ji je bil odnos z najbližjimi, še posebej z ženskami svojega sina. Vsako je toplo sprejela in ji dala marsikateri nasvet. Moji mamici je kreirala prelepe obleke in tudi sicer sta se dobro ujeli in šli radi skupaj kam naokrog.
Tudi z mano se je hotela o marsičem pogovarjati, pa je videla, da je šlo vse večinoma čez eno uho noter in čez drugo ven. Preveč zamorjeni so mi bili njeni pogovori, razbila mi je marsikatero iluzijo o moji družini, pa vendar se je vse, kar mi je razlagala, desetletja kasneje prikradlo ven iz spomina in mi pomagalo na moji poti sprememb.
Zdaj vem, da je bila po smrti mojega atka, starega očeta po mamičini strani, prav ona moja največja zaščitnica, ko sem se znašla v svetu svojih staršev. Ko sem bila otrok, pa mi je bilo predvsem všeč to, da me je odpeljala v knjižnico in sem lahko kar precej let preživela v svoji knjižni domišljiji ter črpala iz knjig tudi zakladnico besed. Kazala mi je tudi ljubezen do narave, saj je sama zelo uživala v lepoti in miru, ki jo prinaša.
Na srečanjih skupine Ženske 40-50 let bo zato pod okriljem Ivanke naše vodilo:
- senzitivnost
- počasna rast
- javno (ne)priznanje
- skromnost
Namen drugega srečanja je ozaveščanje tvoje senzitivnosti. Prišla boš do ugotovitev, do kam te je pripeljala tvoja zatrta ali pretirana senzitivnost. Pogledala se boš v očeh drugih ljudi in si priznala svoje poglede na skromnost in obilje. Hkrati pa boš naredila tudi vpogled v svoje strahove in vse tisto, kar skrivaš pred drugimi ljudmi.
Če te zanima celoten program skupine Ženske 40 – 50 let => KLIKNI TUKAJ
A