Včasih se nam zdi, da je svoboda nek imaginaren pojem. Kot da je to nekaj namišljenega, kar se ne da niti opisati, kaj šele živeti. Kot da je najboljši približek svobode mogoče za kak trenutek ujeti le na dopustu ali v svojem domišljijskem svetu. Nekaterim se zdi, da ga lahko doživijo le z različnimi pobegi iz svojih vsakdanjih okoliščin in vse prevečkrat to vodi tudi do odvisnosti različnih vrst, ki dajejo lažen občutek svobode.
Dejansko pa je svoboda lahko resnična in jo je mogoče živeti. Res pa je, da se je v današnjem svetu za to potrebno kar potruditi. Le redkokdo je namreč postavljen v okoliščine, da kar živi ob ljudeh, ki ga podpirajo, z delom, ki ga osrečuje, in brez najrazličnejših ovir. Večina nas je prej deležnih najrazličnejših lekcij, ki nas okrepijo, ter ovir, ki jih moramo premagati, na poti do svoje svobode in obilja.
Tudi obilje se marsikomu zdi nekakšen imaginaren pojem. Večina ljudi skoraj ne zna opredeliti kakšne vrste obilja sploh obstajajo, kaj šele, da bi iz dna duše verjeli, da jim vse vrste obilja tudi pripadajo. Finanačna preskrbljenost večini še pride na misel, nekaterim tudi zdravje ali ljubezen, potem pa se že skoraj ustavi. No, v teh stresnih časih, marsikdo kot obilje izpostavi tudi prosti čas.
V resnici pa je tako, da si lahko deležen svobode in vseh vrst obilja le, če se odločiš za popotovanje vase. Nekateri pravijo temu tudi delo na sebi, kajti dejstvo je, da moraš raziskati svoje omejitve in svoje čustvene vzorce, ki k tebi pripeljejo vedno nove ljudi, ki ti zapirajo poti do različnih oblik obilja in še bolj do tvoje svobode.
Vse prepogosto se zgodi, da marsikdo to delo na sebi razume kot egotrip in uvajanje svojih želja na silo. V drugih ljudeh potem zbudi še večji odpor in njegove okoliščine se še poslabšajo.
V resnici pa gre bolj za to, da se navadimo reči NE v vseh situacijah, ki niso skladne z nami. In da se navadimo pri našem NE tudi vztrajati. Na miren način in le pri ljudeh, kjer je to res potrebno in prestopajo naše meje, tudi bolj odločno. To pa zahteva kar nekaj treninga in tudi premagovanja strahov. In predvsem vpogled vase, kadar začutimo, da to v nas sproži premočna čustva.
Predvsem pa je potrebno vztrajati na tej poti svojih sprememb. Vse preveč ljudi namreč le rahlo odpre vrata svojih kletk, potem pa raje vztrajajo v vlogi žrtve in znanih okoliščinah, ki sicer niso dobre, so pa poznane in po njihovem občutku obvladljive – cona udobja pravimo temu.
V tem procesu naših NE-jev se namreč počasi spreminjamo. Ljudje nam naše spreminjanje večkrat tudi vržejo v obraz, nekateri nas celo zapustijo, ker jim nismo več všeč, ker ne zadovoljujemo njihovih potreb. Ampak vsi ljudje, ki nas imajo resnično radi, ostanejo in se navadijo na našo spremembo.
Najtežje pa svojo spremembo ponavadi prenašamo sami. Ker pomeni počasno odpiranje zlate kletke navad in privzgojenih vzorcev, znotraj katerih se lažno počutimo varne. Ker je tam tudi cona udobja in vsaj za osnovne stvari je poskrbljeno.
Počasno odpiranje vrat te naše zlate ego kletke je namreč dostikrat boleče, zato se veliko ljudi ne odloči, da bi vsaj poskusili priti do svoje svobode. Počasno odpiranje teh vrat namreč pomeni brskanje po svojih vzorcih. Spoznavanje svojih navezav na odnose in materialne stvari, ki nam ne služijo dobro. In bolj ko se vsega zavedamo, težje je vse skupaj ignorirati in nič narediti.
V procesu spreminjanja imamo dostikrat občutek, da smo izgubljeni, zamaje se naš občutek varnosti in pripadnosti. Pa vendar je to le navidezno, ker se počasi poslavljamo od tistega, kar smo bili navajeni in kar so nas naučili drugi ljudje.
V resnici pa si ravno skozi ta proces močno postavljamo svojo identiteto, ki bo stala na trdnih temeljih. Podprta z našimi najbolj globokimi vrednotami, bo namreč zagotavljala trdnost, stalnost in uspešno delovanje. Vzpostavile se bodo tudi okoliščine, v katerih bomo spoznali ljudi, ki nas bodo podpirali pri naših prizadevanjih.
Vsi, ki se odločijo in odprejo vrata svojih kletk, so deležni svoje svobode. In prav vsak pove, da je bilo vredno in da so se ob tem veliko naučili. Predvsem o sebi. In kar naenkrat ni nobene potrebe več, da bi komurkoli govorili NE. Ker se vedno bolj zavedajo svojih vrednot, svojih potreb in svoje kreativne moči, se NE-ji spremenijo v DA-je in njihove poti obilja na vseh področjih se začnejo odpirati.
Zraven pa se zgodi še nekaj nepričakovanega. Poleg tega, da dobimo zaupanje vase in v življenje, se navadimo večje nežnosti in sočutja tako do sebe, kot do drugih. S svojim na novo vzpostavljenim zaupanjem se lahko bolj prepustimo toku življenja in vse kar je potrebno, delamo lahkotno in zraven uživamo.
Meditacija je orodje, ki je v procesu odpiranja vrat zelo dober zaveznik. Ne samo, da omogoči bolj realen vpogled v naše okoliščine in naše resnične občutke ob tem, temveč na energetskem nivoju tudi pomaga, da se marsikatera okoliščina razreši.
Orel bo tisti, ki nam bo na meditaciji pomagal odstraniti mreže ali okove, ki nas ne spustijo naprej. Pokazal pa nam bo tudi, kako lahkotno in osrečujoče je lahko naše življenje, če živimo v skladu sami s sabo
Alenka za Avilou – Zvok sprememb