Mnogi me sprašujejo: “Boš res delala z žalujočimi? Kaj ni to pretežko?” In odgovarjam: “Bom. Ker zaupam programu za žalujoče, ki ga je z veliko ljubezni, znanja in izkušenj postavila Cristy Žmahar in ga prenesla na svoje certificirane terapevte. Predvsem pa bom to delala zato, ker vem, kako je takrat, ko nekoga ali nekaj izgubiš, pa ni nikogar, ki bi ti znal stati ob strani na pravi način. Še posebej takrat, ko so vsi bližnji enako močno prizadeti kot ti. Ko enostavno potrebuješ nekoga, ki ni povezan z vsem skupaj, zna pa razumeti tvojo stisko in izgubo.”
Moje izgube so se začele že kmalu. Kot da bi jih slutila, še preden sem sploh prišla na ta svet. Zato sem kar vztrajala v trebuhu svoje mamice in dihala z njo, čeprav bi morala že zdavnaj prijokati na svet. In ko je končno prišel ta dan, sem prišla na svet podhranjena in si s tem izborila še kak dan v bolnici, kjer sem lahko bila sama z njo. Kot bi slutila, da moram izkoristiti vsako sekundo, ki nama je na razpolago. Kajti po treh mesecih porodniške je odšla na delo v drug kraj, kjer sta imela z mojim očijem svoje življenje. Močno sem jokala za njo. Tako močno, da so mi morali operirati kilo in me še danes brazgotina spominja na to slovo.
Ampak pravijo, da se človek, še posebej otrok, vsega navadi. Za svoja starša sem sprejela svoja stara starša, mamo in atka, in moj stric mi je bil kot starejši brat. Še posebej na atka sem se močno navezala. Ampak huda bolezen se je zažrla vanj že pri 50-ih in ni mu bilo pomoči. Mama ni mogla več skrbeti za naju oba, ampak najbrž je bilo kar prav, da so me odpeljali stran, da mi ni bilo treba doživljati njegovih hudih bolečin. Kljub temu pa sem se počutila izgubljeno, ko sem začela živeti s svojima staršema. Tako zelo drugačna sta bila od vsega, kar sem pred tem poznala. Ko sem prišla na obisk v svoj stari dom, atka ni bilo več. Peljali so me na grob in želeli, da v slovo maham sivemu spomeniku, ki ni imel z njim nobene povezave. In šele leta zatem, ko sem videla fotografije z njegovega pogreba, iz tega mogočnega sprevoda, sem dojela, zakaj me niso vzeli s seboj. Ker je bil šok tako hud in žalovanje množice ljudi tako težko, da v tistem trenutku enostavno nihče ni bil sposoben skrbeti še zame. Druga stara mama me je želela zaščititi in me je vzela k sebi za čas pogreba. Ampak v meni je ostala praznina, nerazumevanje in nek strah in odpor pred pogrebi. Nikoli se nisem nobenega udeležila in res je bilo čudno, da me nihče ni silil v to, kljub temu, da nam je umrlo kar nekaj bližnjih sorodnikov.
Malo pred mojim 30-im letom pa je bil pogreb, kateremu se enostavno nisem mogla izogniti. Ne samo to. Še organizirati sem ga morala, čeprav niti najmanj nisem vedela, kaj se dela na pogrebih. Moja lepa mamica si je barvala lase in padla v banjo. Naša soseda, zdravnica, ji je dala pravo diagnozo. Ko pa so jo odpeljali na urgenco, je s svojim humorjem zavedla zdravnike in dali so ji napačno diagnozo. En teden je potekal moj boj, da bi jo prestavili na pravi oddelek in čimprej operirali. Ko je končno prišlo do prave diagnoze in operacije, je bilo že prepozno. Ves čas so nam govorili, da bo vse v redu, po telefonu sporočili, da je operacijo dobro prestala in da sama diha. Ko pa smo naslednje jutro prišli k njej in je bila priklopljena na naprave, sem vedela, da nje ni nikjer več. In namesto, da bi me takrat nekdo stisnil k sebi, so začele leteti obtožbe sorodnikov, zakaj jim nisem povedala, da je tako hudo. Poslušali so besede zdravnika, ki jim je razlagal celoten potek dogodkov, pa ga nihče ni hotel slišati. Lažje jim je bilo kriviti nekoga drugega, kot pa si priznati, da si enostavno v zadnjem tednu niso vzeli časa, da bi jo še videli in poklepetali z njo. In sem poleg mamice izgubila še celo njeno družino. Dvajset let sem se trudila, da bi jih dobila nazaj, da bi bili spet družina, potem pa sem si morala priznati, da širše družine pač nimam. Stara mama, ki sem jo vedno klicala mama, je z leti spet vzpostavila stik z mano, saj si je želela popestovati svojo pravnukinjo in se ob njej spominjati svoje hčere. Ampak nikoli več ni bila ista. Njena bolečina je bila enostavno prehuda in v nekaj letih je zbolela in izgubila boj s težko boleznijo, za katero dolgo nikomur ni želela povedati.
Ob smrti svoje mame sem stala v mrliški vežici in kot da me nihče ne pozna tam, v mojem rojstnem kraju. Jokala sem od začetka do konca, neopazna. Iz mene so vrele še vse tiste solze, ki jih na mamičinem pogrebu nisem želela izjokati. In jih nisem izjokala niti po njem, saj so vsi od mene pričakovali, da bom trdna kot skala. Da bom skrbela za otroka, očeta in še dve mami. Da bodo lahko na mene naložili vsa bremena, ki jih je pred tem nosila moja mamica. Ker se v naši družini to pač tako dela. In niso želeli razumeti, da je zame to enostavno preveč. Da ne zmorem. Zadovoljiti vseh njih, ki so želeli mojo pozornost. Ki mi niso pustili niti trenutka za žalovanje ob smrti, ki je zamajala celotno družino.
In ni še minilo leto po mamičini smrti, ko mi je umrl še svak. Pri 30-ih letih se je v njem čez noč razvila bolezen, ki nam je vzela še njega. In tudi v moževi družini se niso znašli. Pretežke so te smrti, ko morajo ljudje pokopati svoje otroke. Ko sicer vsi sočustvujejo s teboj, pa vendar le redkokdo zmore prave besede ali dejanja.
In v takšnih časih je najlažje delati. Si nakopati toliko obveznosti, da ni niti sekunde časa za razmišljanje o čustvih. In sem delala veliko. Preveč. Imela sem občutek, da v službi ustvarjam nekaj pomembnega in v to vložila deset let sebe. Razvijala projekte in ljudi. Potem pa se je zamenjalo vodstvo in vse, kar je bilo narejeno pred tem, se jim je zdelo nepomembno in nepotrebno. Prerazporedili so mene in stran od mene moje ljudi. Zame velika izguba, dobila sem občutek, kot bi deset let življenja vrgla stran. Vse je bilo potrebno začeti znova. Neznano delo, povsem drugačni ljudje. Delovno mesto, kjer je bilo potrebno delati še več. V tem času je zbolela še druga mama. Želela je, da sem njena skrbnica in nisem ji mogla odreči, saj sem vedela, da moj oči tega ne zmore. Pa vendar sem tako zelo težko zmogla tudi jaz. Težko je bilo spremljati njeno bolezen. Občudovala sem njeno prisebnost in jasno razmišljanje vse do konca. Pa vendar je prišel čas, ko so bile bolečine tako hude, da je morala dobiti močna zdravila, ki so jo odnesla v čisto drug svet.
Zame je bilo počasi vsega preveč. Pregorelost se je počasi plazila vame. Enostavno nisem znala reči NE, postavljati mej. Moj razum se je oklepal vedno istih starih misli. In kot senca ob meni moj oči, ki enostavno ni zmogel vseh čustvenih bolečin. Napetost med nama je samo še naraščala. Ko res nisem zmogla več, sem šla na tečaj meditacije. In kasneje še na naslednjega, na čiščenje podzavestnih vzorcev. In skozi meditacije spoznavala sebe, svojo družino. Svoj odnos do dela in do ljudi. In počasi sem se začela zavedati tudi nepredelanega žalovanja. Tako težko je bilo odpirati stare rane. Že samo razmišljati o tem, kako so odhajali meni dragi ljudje in kaj vse je to prineslo s sabo. Kaj šele ponovno čutiti stare bolečine. Ampak se je izplačalo. Šele ko se soočiš z vsem tem, vidiš, kakšno neznosno težo si nosil s sabo. Se naučiš sprejeti.
Dobila sem še en opomin glede ločevanja od meni dragih ljudi. Sin je šel študirat v tujino in vsi, ki smo ostali doma, smo dobili težke občutke. Kot da so se pred nami zvrstile vse pretekle smrti, prišli na dan vsi občutki ob izgubah nam dragih ljudi. Kot da nam daje še zadnjo lekcijo, da se z ljubeznijo do njega in želje po njegovem uspehu v življenju, navadimo spuščati nam drage ljudi. Ko smo vendar dobili že toliko dokazov, da kljub vsemu ostajamo za vedno povezani.
Po vseh teh preizkušnjah je prišla smrt mojega tasta. Prva smrt, ki sem jo doživljala na normalen način, čeprav je prišla praktično čez noč. Bil je tako zelo dober človek. Pravi zgled zemeljskega in tudi duhovnega življenja. Človek, ki je živel kot si je želel. Potem pa si, kot je sam rekel, še malce ogledal sadove svojega življenja in pomirjen odšel za svojim sinom. Mi vsi bi ga še kar držali, še malce posedeli ob njem, ampak hkrati se ob takšnem človeku zaveš, da je za vse stvari v življenju enkrat pravi čas. Tako za nova rojstva, kot tudi za smrt. In ti mora biti smrt takšnih ljudi le spodbuda, da tudi ti živiš svoje življenje na pravi način in da v njem ustvariš kar si želiš.
Pol leta po smrti prvega dedija, smo izgubili še drugega. Moj oči je bil še mlad, pa vendar na nek način naveličan življenja. Enostavno je doživel že preveč čustvenih pretresov. Ko ga je zadela možganska kap in je bil odvisen od drugih ljudi, okrevanja pa kar ni bilo na vidiku, je bilo to za njega prehudo ponižanje. Ni mu bilo všeč, da morajo drugi skrbeti zanj in kmalu se mu je v telesu razvil rak, ki se je iz dneva v dan razraščal z divjo hitrostjo. Ob njegovi smrti sem se soočila s tem, da nimam več staršev, da tudi širše družine nimam več, ker si enostavno ne želijo stika z mano. Bilo mi je hudo, da si zaradi odnosov z drugimi družinskimi člani, s sestrično ne moreva biti v oporo, ki bi jo obe tako zelo potrebovali. V tistih dneh sem predelala toliko žalosti. Odžalovala za očijem in še za mamico hkrati. Za toliko desetletij nazaj. Poučila sem se o tem, kako žalovati, kako ohraniti spomine in se hkrati ločiti od predmetov in drugih navezav na pokojne.
Udeležila sem se tečaja za svetovalca ob žalovanju. Da do konca prečistim vso svojo zastarano bolečino in se hkrati naučim pomagati drugim v podobnih situacijah. In skozi tečaj se je izkristaliziralo, da me čaka še ena ločitev. Ločitev od moje službe. Tiste, ki mi jo je kot mladi punci omogočila moja mamica in mi je bila samoumevna četrt stoletja. Zdaj je bil čas, da prekinem tudi to nevidno vez. Z vsem znanjem, ki sem ga pridobila, ta odhod ni bil boleč, predvsem pa je bil moja izbira. Moja izbira prave poti zame – da sledim zvoku svojih sprememb… da se 100 % prestavim v meditacijski center Avilou, kjer že nekaj časa utripa moje srce.
Septembra tako začenjam z novimi programi. Za mlade in za žalujoče. Če je morda ob prebiranju zgornjih vrstic tudi tebe na nek način stisnilo pri srcu, če si začutil, da bi bil tudi zate že čas, da spregovoriš o svojih izgubah in odžaluješ, se lahko pridružiš skupini za žalovanje ali pa prideš na individualno svetovanje ob žalovanju. Več si lahko prebereš s klikom na spodnjih povezavah.
Če te zanima skupina za žalovanje, klikni tukaj.
Če pa bi se raje individualno pogovoril, klikni tukaj.
Alenka za Avilou – Zvok sprememb