fbpx

Trenutki, ko nekoga izgubimo, so nadvse težki. Še težje pa je to, da se vse prevečkrat zgodi, da nam takrat nihče ne stoji ob strani. Kot da smo pozabili, kako ravnati v takšnih trenutkih.

Verjamem, da marsikje na podeželju ljudje še vzdržujejo tradicijo in so si zato v težkih trenutkih bolj v pomoč. V mestih, kjer ljudje nismo tako povezani in živimo v manjših družinah, pa je soočenje s smrtjo res velik zalogaj. K sreči so vsaj pogrebne ustanove zelo profesionalne in ti na enem mestu nudijo vse storitve, da ti olajšajo vsaj organizacijo pogreba.

Pa vendar že na samem pogrebu dostikrat ne vemo, kako se obnašati. Kako izrekati sožalje, koliko se pogovarjati s sorodniki, se predstavljati in podobno. In zaradi nepoznavanja bontona v takšnih situacijah se hitro zgodi, da je nekomu preveč nekaj, kar je drugemu čisto premalo. In se poleg težkih občutkov ob izgubi pojavijo še medsebojna nesoglasja.

Potem pa pride čas po pogrebu, ko mine adrenalin organizacije pogreba in se zaveš, da si ostal sam. Šele takrat se začnejo porajati pravi občutki in ne zmoreš več. Okolica pa ponavadi ne razume. Saj si se na pogrebu tako dobro držal(-a), daj sestavi se. Zaradi otrok, zaradi moža, zaradi očeta. Saj veš, da te vsi rabijo. Ne jih strašiti s svojimi solzami. Zberi vso moč, ki je v tebi. To so običajno besede, ki smo jih deležni od partnerjev, prijateljev, sodelavcev. Le redkokdo ti reče: «Daj, žaluj. Spravi iz sebe vse solze. Z mano se lahko kadarkoli pogovarjaš o pokojniku, o tem, kako se počutiš in kako ti je hudo. Mi poveš, česa ne zmoreš. Ali se preprosto le zjočeš ob meni ali v tišini spiješ kavico z menoj.«

Smrt in žalovanje sta pravi tabu temi. Otroci dostikrat nimajo priložnosti, da se poslovijo od dragih oseb in da spoznajo, da je smrt del življenja. Nihče nas ne nauči, kako se obnašati v takšnih trenutkih. Ko nam kdo umre, ali ko bi mi morali komu stati ob strani. In zato vse preveč ljudi ostane samih s svojo bolečino. Jo potlači. In potem leta kasneje ne vedo več, kaj jih ovira pri njihovem napredku. Od kje se je prikradla bolezen, kateri ne vedo izvora.

Zato je prav, da se začnemo pogovarjati tudi o tem, kako težko je, ko koga izgubiš. O tem, kako zdravilne so solze in koliko močnejše je to zdravilo, če je ob tvojem joku nekdo s teboj. Kako zelo ranljivi so žalujoči in jim zato lahko postanejo nepredstavljivo težke čisto vsakdanje obveznosti, ki so jih prej z lahkoto opravljali (učenje v šoli, preprosta opravila v službi in še posebej skrb za druge ljudi). In kako zelo težko je šele v družinah, v katerih so izgubili osebo, ki je prej skrbela za vse ostale. Kako težko ostali ob vsej žalosti sprejmejo še dodatne družinske obveznosti.

In če ne zmoreš, če je tudi tebi soočenje s temi vprašanji nepredstavljivo težko, se zavedaj, da obstajamo svetovalci ob žalovanju. Izučili smo se prav zato, da bi profesionalno in srčno stali ob strani ljudem v njihovih najtežjih trenutkih.

Morda sem jaz tista, ki lahko tebe popelje čez te težke trenutke. Če začutiš, da bi ti lahko bila v oporo, si preberi, kako poteka moje delo z žalujočimi. 

Malo bolj osebno me lahko spoznaš, če prebereš zapis o Mojih izgubah in žalovanjih => KLIKNI TUKAJ.

Alenka za Avilou – Zvok sprememb