fbpx

Pa sem na vrsti jaz. V fazi sprejemanja po ozaveščanju.

Pravijo, da si, kot nerojena duša, izbereš mamo, pa s tem posledično tudi svojega očeta. Da s tem dobiš lekcijo, kakršno rabiš za izpolnjevanje svojega življenjskega poslanstva. Moram priznati, da sem se večkrat vprašala, kako sem jaz to izbirala, ker mi res cela desetletja ni bilo prav nič jasno.

Od nekdaj sem na nek način obsojala način življenja mojih staršev. Preprosto zato, ker sem bila drugačna od njiju. Onadva pa sta si najbrž tudi mislila, le od kje sva dobila to malo težakinjo. Pa saj me v resnici tam nekje do polnoletnosti sploh nista jemala kaj preveč resno.

V prejšnjih zapisih sem skušala čimbolj nevtralno, iz višje perspektive, predstaviti svoje prednice. Ker bodo le tako lahko s svojo energijo, ne glede na moje mnenje in čustva, prave vodnice skupini žensk, ki se bodo vključile v skupino Ženske 40-50 let. Opis programa…

Na četrti stopnji pa sem jaz tista, ki moram z izkušnjami in čustvi iz svojega življenja skupino žensk popeljati skozi čustvene odtenke, ki so zaznamovali moje življenje in vsaj posredno tudi vsako od njih.

V vsaki družini se je namreč dogajalo kaj iz palete čustev v moji družini, saj nas je vse zaznamoval skupen čas, v katerem smo odraščale. Vsaka družina ima svojo zgodbo, pa vendar so se pri marsikom dogajale podobne stvari z različno intenzivnostjo.

Ne rečem, da moje prednice niso bile čudovite, vsaka na svoj način, še posebej za prijatelje, ki so si jih izbrale. Tako kot sem tudi jaz najboljša za moje prijateljice. Pa vendar je zame najbolj važno, kako so vplivale name in kakšne čustvene zapise so mi pustile.

Marica, je bila dolgo zame edina mama. Ker me je sprejela takoj po rojstvu, ker me je dolga leta umivala in me hranila, ker sva skupaj spali v njeni zakonski postelji in obe pogrešali mrtvega atka. Ker je vedno molila zame in so bile njene molitve uslišane. Ker si je vedno vse, kar je imela, delila z menoj. Ker me ni k ničemur silila, tudi če je zraven malo pojamrala, da sem čudaška in da iz mene nikoli ne bo prava punčka.

No, glede tega se res nisem sekirala. Itak si nisem želela biti takšna kot katerakoli od naših žensk. Takoj mi je bilo jasno, da je moškim lažje. Še posebej v naši družini, kjer jih je bilo zelo malo in so bili vsi tretirani kot kralji.

Še posebej moj oče, ki ga je mama samohranilka, z izjemo materialnih dobrin, razvadila od prvega dne. Mama Ivanka se je kar dobro zavedala njegovih pomanjkljivosti, pa vendar je pričakovala, da jih bova mamica in jaz mirno prenašali in ne glede na vse skrbeli za njega. Tako kot je vedno pričakovala, da bova skrbeli tudi za njo. Pa saj sva to z veseljem storili, če le ni bilo v preveč morečem vzdušju.

Z mamico sta se dobro razumeli. Meni pa ni bilo všeč, ker je imela z mano moreče razgovore, ki jim kot otrok nisem bila kos. Na primer to, da mi je pri desetih letih govorila, da bo umrla, ker ima slabo srce. Živela pa je še 30 let in preživela vse svoje sorodnike z izjemo sina. Kar je seveda pomenilo, da sem bila jaz na koncu tista, ki je skrbela za njo. Ampak šele zadnja leta pred smrtjo je izstopila iz vloge žrtve, za katero res ni imela nobenega razloga več.

Preveč se je tudi primerjala z drugo staro mamo, češ, katero si prvo poklicala, ko si prišla z dopusta in podobne stvari. Štela mi je, kolikokrat jo pokličem in kolikokrat pridem na obisk. Pri meni to res pripelje samo do kontraefekta.

Moja mamica pa… čisto drug temperament kot jaz. Divja, živčna, malce kaotična. Jaz pa bolj očijeve sorte – organizirana, mirna, polna čustvenih globin. Najina velika lekcija so bile izgube in žalovanja. Več o tem, si lahko prebereš v blogu Moje izgube in žalovanja…

Ampak v teh dneh premišljujem, da je tudi ona izgubila očeta še mlajša kot jaz njo. In kako je bila žalostna, ko sem odšla od doma. O tem, kako lep sprejem je pričakal mene in mojega dojenčka, ko sva kot splet okoliščin prišla za 14 dni živet nazaj v mojo otroško sobo.

Najina skupna zgodba pa je bil njen moški, moj oče. Ne vem, kdo se je domislil, da jaz ne bom naslednja Marija, ampak mi bo ime Alenka. Saj veš, Kralj Matjaž in Alenčica. Najina karma je bila močna. Vse do konca. Jaz naj bi našla smisel življenja tam, kjer ga on ni znal najti. Jaz naj bi bila trpežna, kjer je bil on ranljiv. On si je vedno želel umreti, pa si ni upal. Jaz pa naj bi iz življenja naredila umetnino.

Jaz naj bi prenašala vsa njegova čustvena stanja, mene pa ne bi smelo nič zlomiti. In kdo za vraga se je spomnil, da otrok sam hodi na obiske k očetu v psihiatrične ustanove? Naučil me je prepoznavati različna psihična in alkoholna stanja. Pa stopnjo resnosti samomorilskih nagnjenj. Nič od tega si nisem želela, pa sem vse dobila v paketu. In če bi znala, bi vse to prekinila vsaj 10 ali 20 let prej, kot sem.

Ker na koncu ugotoviš, da te Življenje uči predvsem to, kako se postaviti zase. Tudi če ti vsi bližnji umrejo, se nič ne zaključi, če nisi osvojil te lekcije. Meni se je nadaljevala v službi. Hitro so se nabrali na kup ljudje, podobni mojim sorodnikom in mi sprožali povsem enake občutke, kot sem jih poznala že iz svoje primarne družine.

Zato ne pomaga nič drugega kot to, da ozavestiš svoje družinske in svoje osebne vzorce. Pogledaš, kaj ni v skladu s tvojimi vrednotami in narediš načrt za spremembo. Le to vodi do zdravja in zadovoljstva. Hkrati pa je to tudi osnova, da sploh lahko izpolniš svoje življenjsko poslanstvo.

Na tem popotovanju vase pa moraš paziti, da ohraniš tudi pozitivni del svoje družinske zgodbe, ki je del tvoje identitete. Ker jaz sem imela v resnici neskončno rada vse te ljudi. Ne glede na čustva, ki so se mi sprožala ob njihovih dejanjih, ki mi niso bila všeč.

Moj oči je bil v letih abstinence, ko ga niso odnesla čustva ali stres v službi, v resnici moj močan steber umirjenosti in razuma, ki mi je pomagal oblikovati mojo osebnost. Še posebej med mojim dvajsetim in tridesetim letom, ko sem si izbirala poklic in ustvarila družino, pa tudi v prvih letih po mamičini smrti.

Moja mamica je bila tista, ki me je na svoj način vlekla tudi iz najhujših čustvenih stanj. Prvo desetletje je bila oseba, na katero sem se največkrat jezila in ji marsikaj zamerila. Pa vendar je v naslednjih dveh desetletjih naredila zame toliko, kot nihče drug, z izjemo mojega partnerja, ki ji je na nek način podoben, pa hkrati toliko bolj stabilen in ciljno usmerjen od nje.

Pomen mamice za našo družino pa se je pokazal šele po njeni smrti. Bila je središče cele družine. In ko je v enem tednu ni bilo več, so bili vsi neskončno zmedeni. Pričakovali so, da jo bom jaz nadomestila, kar enostavno ni bilo mogoče. Ne samo zaradi najinih značajskih razlik, ampak tudi zato, ker sva imeli vsaka svoje poslanstvo. Ona je svoje izpolnila, kljub temu da nas je zapustila že v svojem 50. letu. Meni pa so vse te družinske navezave in izkušnje pomagale, da bom izpolnila svoje.

Na srečanjih skupine Ženske 40-50 let bo zato pod mojim okriljem naše vodilo:

  • žalovanja in izgube
  • omejitve
  • ustvarjanje trajnih temeljev
  • skrb za zdravje
  • predanost karieri

Namen srečanja je ozavestiti tvoja žalovanja in izgube ter bolj v globino ugotoviti, kje so tvoje omejitve. Čaka te kar nekaj dela, pa vendar ti ne bo težko, saj boš poznala svoj cilj: skrb za zdravje in opravljanje tvojega poslanstva. Postavila boš trdne in trajne temelje za čustveno in materialno preskrbljenost sebe in svoje družine.

Če te zanima celoten program skupine Ženske 40 – 50 let => KLIKNI TUKAJ

Nadaljevanje družinske zgodbe, si preberi v blogu o moji hčerki. Klikni na => Maša (4/5)

Če si spregledala blog o kateri od mojih prednic, jih lahko poklikaš spodaj:

Moje ženske

Marica (1/5)

Ivanka (2/5)

Miša (3/5)

A